Letos marca sem izpolnila obljubo, dano hčeri pred 15 leti.
Pot naju je po čudnem naključju zanesla na Šrilanko, ki sva jo obiskali z agencijo.
Ker sta bili prosti ravno še dve prosti mesti in ker je bil to edini termin, ki je odgovarjal obema, sva se znašli na Šrilanki.
Iztrgani iz divjega vsakdana smo v jutranjih urah pristali v Kolumbu. Že na letališču nas je zajel tropski zrak, visoka temperatura in vlaga. Obleko smo zamenjali kar na letališču, presedli v avtobus in sledile so 10 dnevne dogodivščine in doživetja.
Prvi večer smo utrujeni popadali v postelje in … prvič v tropih: vročina, vlaga in dolga pot so naredili svoje. Ker sem že 28 let bolna na ščitnici, sem se slabo počutila, nisem in nisem se mogla ohladiti. Ker hčeri nisem želela pokvariti potovanja, ki se ga je tako veselila, sem bila tiho. Odtavala sem v kopalnico, vzela veliko brisačo, jo zmočila in se nekako prebrodila prvo noč.
Drugi dan na poti smo se ustavili v začimbnem vrtu, kjer smo spoznavali eksotične začimbne rastline in njihovo uporabo v ajurvedski medicini. In prvič smo se srečali z ajurvedsko masažo. Masaže smo bili potrebni, saj je bil tempo kar »hud«, posebno zame, ki nisem ravno vajena večjih naporov. Pa še slabo počutje, povezano z utrujenostjo. K sreči so nam prijazni domačini ponudili napitek. Njegov okus je bil mešanica pekočega, kislega, sladkega, trpkega… Pa vendar odlično! Po eni popiti skodelici sem si zaželela še drugo in jo k sreči dobila! Vprašala sem, kaj za »vrabca« smo pili in pojasnili so, da ajurvedski napitek Samahan, ki pomaga pri prehladu, kašlju, glavobolu, slabem počutju, pomanjkanju energije, stresu… Takoj sem pomislila: »Nekaj zame!«.
Tako okrepčani smo nadaljevali pot. In moje počutje… Boljše! Spremljal me je okus po napitku, vračati se je začela energija…
Sledilo je drugo prenočevanje in bilo je bistveno bolje kot prvo noč - razen komarja, ki je nadaljeval glasbo šrilanškega tria, ki je igral med večerjo.
Višek našega potovanja je predstavljal vzpon na Adamov vrh (singalsko Samanala), sveto gora hindujcev, budistov in muslimanov. Visok je 2.243 m. Do vrha pelje 5.800 stopnic, višinska razlika z našega izhodišča je bila 1.100 višinskih metrov. Že od 10. stoletja je pomembna romarska pot. Na vrhu je skalna vdolbina, za hindujce stopinja boga Šive, za budiste odtis noge Bude in za muslimane ter kristjane prva stopinja Adama na zemlji po izgonu iz raja. Po budistično-singaleškem verovanju bi moral vsak budist vsaj enkrat v življenju romati na vrh gore.
Pot je prežeta z energijo svetega mesta vseh štirih religij otoka, saj je Adamov vrh sveti kraj vseh štirih ver. Eno glavnih doživetij so bili romarji na poti, ki so nas z iskreno željo vzpodbujali pri vzponu, tudi mene, ki sem se odločila, da bom hodila počasi in toliko kot bom zmogla. In k sreči prva stojnica s Samahanom! Okoli nje polno romarjev, ki so ga hvaležno pili! In med njimi jaz! Tako sem že drugič okusila topli napitek, ki mi je dal novo energijo za nadaljnje stopnice. In za nadaljevanje potovanja… In za dobro počutje!
Naslednji dan je pa je bil res nekaj zame. Sem ljubiteljica vlakov in k sreči je naš program vključeval vožnjo z vlakom od Hattona do Nuwara Eliye, polni panoramskih prizorov. Vlak je vibriral od zvokov veselih pesmi in plesov domačinov ter turistov, ki smo se čudili veseli in sproščeni naravi, na katero smo v stari Evropi že skoraj pozabili.
Vmes se je čas ustavil. Dnevne službene misli so počasi bledele, potovanje je postajajo vedno večji užitek. Ni me več motilo zgodnje jutranje vstajanje, ob pol petih zjutraj sem se pridružila skupini pri sprehodu na Mali Adamov vrh.
In ker je Šrilanka dežela slonov, smo obiskali tudi narodni park Yala. Srečali smo slone, bivole, krokodila, množico pisanih ptičev… Na drevesu spečega leoparda pa smo videli le od daleč.
Dneve na Šrilanki sem štela le od začetka, po tretjem sem na datume pozabila. Vendar nas je odhod proti Indijskem oceanu opomnil, da se bliža odhod domov.
Na poti domov sem listala po fotografijah z ujetimi trenutki potovanja: Ana na slonu, Slavica in Jože v trgovini s svilo, Sonja in Mojca v Queen's hotelu v Kandiju, Valerija in Danilo v Indijskem oceanu, Višnja na Adamovem vrhu, ajurvedska masaža v botaničnem vrtu, Oskar v opisovanju budističnega življenjskega kroga, trgovina z dragimi kamni, tržnice z eksotičnim sadjem in zelenjavo, budistični templji, pijavke, čajne plantaže, obiralke čaja, oranžne halje, darovano cvetje, sloni, »spicy hrana«, dahl na sto in en način, Ana s kačo, poroka domačinov, Budino drevo, ribiči na pilotih v Indijskem oceanu, prijazni domačini, veseli otroci v lepih šolskih uniformah, nagajive majhne opice, Wagi, ki prepeva pesem Surangani, kokosov oreh, Sanalepa, ki lajša vse bolečina… in Samahan, ki me je spravil na noge…
